GLAVNE PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI PREDŠOLSKEGA OBDOBJA
Takoj po svojem rojstvu se otrok na stanja drugih oseb odziva le enosmerno. To pomeni, da se otrok na navzočnost in dejavnost drugih ljudi zgolj odziva, namerne pobude za vzajemno interakcijo pa so na samem začetku otrokovega življenja še odsotne. Tako bomo pri otroku takoj po rojstvu opazili veliko čustvenih odzivov, otrokovo razumevanje svojega stanja in položaja drugih pa bo še odsotno. Sprva lahko prihaja pri otroku do čustvenega vzburjenja brez ustrezne spoznavne komponente. Vzburjenje je lahko negativno, ko na primer dva novorojenčka zaslišita jok drugega, začneta jokati še sama, čeprav za to nimata objektivnega razloga. Lahko pa je vzburjenje tudi pozitivno, ko se otroci drug na drugega odzivajo z nasmehom. Zupančič poleg tega tudi trdi, da bo otrok v začetku svojega življenja do približno prvega leta zaradi nizko razvite sposobnosti uravnavanja lastnega čustvenega vzburjenja v situacijah neprijetnega stanja nekoga drugega najprej iskal tolažbo zase in šele potem za to osebo.
Z vidika čustvovanja lahko otrok sprva, takoj po rojstvu, najprej razvije le znake zanimanja in neugodja. Njegovo spoprijemanje s čustvi je še zelo nezrelo. Dojenček se na razne, predvsem močne in nepričakovane dražljaje iz okolja pretirano odziva, saj še nima razvite nevrološke osnove za modulacijo vedenja. Starši morajo zato zagotoviti otroku fiziološko in čustveno ravnotežje, kar dosežejo z urejenim dnevnim ritualom spanca, budnosti, hranjenja in negovanja. Ko se starši na otrokova čustvena stanja odzovejo s tolažbo, ustvarijo okvir varnih odnosov, znotraj katerih omogočajo otroku, da doseže in ohrani čustveno stabilnost. V tem primeru lahko otrok v naslednjih mesecih normalno razvije še osnovna čustva sreče, jeze, presenečenja, žalosti, sramu in strahu. Ta čustva se začnejo razvijati po šestem mesecu starosti. Obenem začne otrok tudi razlikovati med različnimi čustvenimi stanji drugih ljudi in jim poleg tega tudi pripisuje določen pomen.
Eden ključnih mehanizmov, ki se začne razvijati pri otroku v tem najbolj zgodnjem razvojnem obdobju, in ki v pomembni meri oblikuje njegovo kasnejše dojemanje ljubezni na ravni medčloveških odnosov, je razvoj navezanosti. Navezanost je naklonjen odnos med otrokom in osebo, ki skrbi za otroka in se začenja razvijati na podlagi otrokovih signalov, s katerimi lahko prikliče v svojo bližino drugo osebo. V prvem letu otrokove starosti se začenja razvijati močna čustvena povezava s starši na podlagi recipročne odzivnosti, ki jo omogočajo spoznavne in čustvene sposobnosti dojenčka in njegove izkušnje v odnosu s starši. Razvoj navezanosti pa poteka v štirih fazah:
I. Faza pred navezanostjo
Ta faza se odvija v prvih šestih tednih otrokovega življenja in jo označujejo različni signali, kot so želja po seganju, nasmehu, očesnem stiku in jok, s katerim dojenček prikliče osebe v svojo bližino. Ko se osebe odzivajo na te signale dojenčka, se ti pomirijo in do ljudi vzpostavijo pozitivna čustva.
II. Faza oblikovanja navezanosti
V tej fazi, ki se odvija do otrokovega osmega meseca starosti, se začnejo dojenčki na različne ljudi odzivati različno. Če so z eno osebo v vsakdanjem stiku, se jim več smejijo in z njimi več komunicirajo, te osebe pa jih tudi hitreje potolažijo, če so razburjeni. V interakciji z njimi se otrok nauči, da s svojim vedenjem vpliva nanje in obenem razvije pričakovanja, da se bodo te osebe odzvale na njihove signale. Čeprav dojenčki v tem obdobju določene osebe preferirajo pred drugimi ljudmi, pa še ne protestirajo, če so od njih ločeni.
III. Faza jasne navezanosti
Faza specifične navezanosti poteka do približno leta in pol ali dveh let starosti in v njej dojenčki že razvijejo in izražajo t.i. separacijsko anksioznost, če njihove preferirane osebe ni v bližini. Obenem tej osebi namerno sledijo, jo iščejo s pogledom in se je oprijemajo. Predstavlja jim varno točko, s katero lahko raziskujejo okolje in v njem delujejo. Raziskave kažejo, da približno tri četrtine otrok pri devetem mesecu starosti izraža znake navezanosti le na eno osebo, pri letu in pol pa vsaj na dve osebi, običajno na oba starša. Separacijska navezanost se pojavlja pri vseh otrocih in narašča do približno 15. meseca starosti, zaradi česar lahko sklepamo, da so sposobni v spomin priklicati osebo, ki ni v njihovi bližini.
IV. Faza oblikovanja recipročnega odnosa
V tej fazi, ki se odvija od leta in pol do približno drugega leta starosti naprej, separacijska anksioznost upade, saj otrok razvije govorne in mentalne sposobnosti in zaradi tega lažje razume razloge za odsotnost preferirane osebe in začenja predvidevati tudi njeno vrnitev.
Z osebo, s katero je otrok vsakodnevno v stiku, torej oblikuje trajen čustveni odnos in to osebo uporablja kot nekakšno varno točko. Glede na kakovost navezanosti se med seboj razlikujejo štirje primarni vzorci navezanosti, ki jih je opredelila M. Ainsworth s sodelavci. Ločimo varno navezanost, ki se v zgodnjem otroštvu kaže v načinu delovanja otroka v prisotnosti preferirane osebe, saj ti bolj samostojno raziskujejo, a so ob ločitvi tudi prizadeti. Ob vrnitvi te osebe sledi hitro pomirjanje. Kot drugi tip navezanosti lahko navedemo izogibajočo navezanost, kjer otrok z osebo, na katero je izogibajoče navezan, ne teži k vzpostavljanju socialnih stikov in ob njenem odhodu ne kaže znakov hujšega vznemirjenja niti posebnih znakov veselja ob njunem ponovnem srečanju, pogosto pa se tudi upira stiku z njo. Naslednja je ambivalentna ali upirajoča navezanost, značilna za otroke, ki iščejo veliko bližine s preferirano osebo pred ločitvijo od nje in obenem izražajo uporno, celo jezno vedenje, ko se ta oseba ponovno vrne in se izogibajo vsakršnemu stiku z njo. Preferirana oseba te otroke le stežka potolaži. Poleg teh pa moramo omeniti še dezorganizirano navezanost, ki je značilna za otroke, ki se odzivajo na zmeden, nepredvidljiv in protisloven način ob prisotnosti, ločitvi in po snidenju s preferirano osebo.
V prvih treh letih imajo pri čustvenem razvoju otroka izjemno veliko vlogo starši, najbolj pa mama, ki z otrokom vzpostavi primarni odnos . Starši s svojo ljubečo pozornostjo in zrenjem v otroku ustvarijo občutek zaželenosti, sprejemanja in varnosti v svojem socialnem okolju. Ti občutki otroku omogočajo, da se lahko kasneje umiri v sebi in se sproščeno prepusti tudi drugim odnosom, ter ostane pomirjen tudi v bližini z drugimi.
Otrok v starosti do treh let začne spoznavati odnose preko čustev in obnašanja, ter je zmožen v tem času svoja čustva tudi poimenovati in jih določati. Otrok to doseže z razvojem čustvenih kompetenc in s pomočjo simboličnih predstav čustev, ki posamezniku omogočajo namerno izražanje čustvenih stanj v nekem trenutku. V tem času začne posameznik razvijati tudi sposobnost empatije, ki je sposobnost razumevanja čustev drugih in odzivanje nanje s komplementarnimi čustvi, otrok pa začne ob tem doživljati krivdo, ki skupaj z empatijo deluje kot pomemben moralen motiv v celotnem življenju posameznika. Razvoj le-teh različnih čustveno-socialnih sposobnosti, kot so empatija, prosocialno vedenje in posnemanje, pa spodbudi močno zavedanje sebe in težnjo po uveljavljanju lastnih potreb in želja.
Otrok do svojega sedmega leta najbolj temeljito nadaljuje razvoj prepoznavanja in razumevanja temeljnih in sestavljenih čustev, vse bolj pa tudi razume, da lahko posameznik doživlja več čustev hkrati. Otrok v tem času doume, da se njegova občutja razlikujejo v odnosu do oseb ali predmetov. To mu omogoča razvoj t.i. primerjalnega čustvenega mišljenja, kar pomeni, da je začel posameznik vzpostavljati bolj zapletene povezave na ravni čustveno logičnega mišljenja. Zdaj že dobro razlikuje med notranjimi subjektivnimi čustvi in zunanjimi vedenjskimi izrazi čustev in čustva upravlja za presojanje okoliščin, načrtovanje svojega vedenja in doseganje svojih ciljev. Otrok začenja v tem obdobju svoja čustvena doživljanja vse bolj nadzorovati in izražati uravnoteženo in socialno sprejemljivo.
Navdih:
-Mateja Cvetek – Živeti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj
Comentários