Nedolgo nazaj sem nekje prebrala zgodbo, ki se mi je vtisnila v spomin. To je bila zgodba o treh ljudeh, ki so bili vsak v svojem čolnu. Eden je bil pesimist, drugi optimist in tretji realist. Pluli so sredi oceana, ko jim je kar naenkrat zmanjkalo vetra. Pesimist je pomislil na vse možne stvari, ki ga lahko doletijo, se v hudem strahu vrgel v morje in utonil. Optimist je sproščeno ležal na barki in si mislil, da ga bo veter enkrat že odnesel na kopno. Ta je na koncu od lakote umrl. Realist pa je ohranil mirno kri in natančno preučil situacijo. Razmišljal je o vseh danih možnostih in barko usmeril tako, da je plula s tokom. Srečno je pristal na obali in preživel.
Odgovornost je na nas
Ta zgodba me spomni na današnje dogajanje povezanega z epidemijo oz. že pandemijo novega koronavirusa. Medtem, ko so nekateri tako ujeti v svojem strahu, da ne vidijo več izhoda, so drugi povsem brezbrižni in se resnosti situacije niti malo ne zavedajo. Pomembno se mi zdi, da v tem trenutku ostanemo realisti. Ohranimo mirno kri, se zavemo grožnje in ocenimo tveganje, ki je pred nami in v skladu s tem poiščemo najboljšo možno rešitev, ki bo sprejeta razumsko in odgovorno.
Strah se širi hitreje od virusa. Pomembno je, da se s temi strahovi soočimo in jih ozavestimo, da lahko nato učinkovito delujemo ter poiščemo najbolj smiselne in odgovorne rešitve. Drug drugega lahko navdihujemo, drug drugemu lahko pomagamo. Smo skupnost in pomembno je, da podpiramo tiste, ki našo pomoč najbolj potrebujejo. Vsak izmed nas nosi odgovornost, da poskrbi tako zase kot za drugega. To v teh časih pomeni samoizolacijo in distanciranje od vseh socialnih stikov, umivanje rok in krepitev imunskega sistema.
Vsak izmed nas ima izbiro
Mediji nas vsak dan znova obveščajo o novostih in danih napotkih. Vsak izmed nas pa se sam odloči, katerim informacijam bo verjel in katere napotke bo upošteval. Z razumevanjem dejavnikov tveganja, pa lahko sprejemamo bolj odgovorne odločitve. Ni vse, kar mediji pravijo resnično. Ni vse, kar na internet pravi odgovorno. Na nas je, da se odločamo kot je prav, to pa lahko storimo le z oceno situacije in sprejemanjem odločitev, za katere razumsko presodimo, da so najboljše.
Ko sprejmemo in ozavestimo naš strah, ki ga čutimo, lahko sami sebi omogočimo širši pogled nad situacijo. Realnost ni ena sama. Ni vse črno in belo. Odzvati se moramo na strah pred epidemijo, se v njem povezati in poskrbeti drug za drugega. Drugi ni naš sovražnik. Sovražnik smo lahko le mi samemu sebi. V sprejemanju naših občutij in misli lahko damo stvarem pomen. V kolikor tega ne storimo je vse le iluzija, najsi bo negativna ali optimistična.
V naših dejanjih kažemo ljubezen do drugega, s tem ko izkažemo ljubezen drugemu pa izkažemo ljubezen sebi. Vsak izmed nas lahko poskrbi za to, da so ogrožene skupine znotraj skupnosti, ki zanje skrbi. Družabna omrežja še nikoli niso bila tako uporabna. Opozarjaj, ukrepaj, pomagaj. To lahko storiš že enostavno s tem, da ostaneš doma in si preprosto hvaležen vsem, ki v tem trenutku spreminjajo svet na bolje. Hvala.
Larisa Gorc, študentka zakonske in družinske terapije
Comments