Nimam pravice do življenja - sem napaka?

"Rez. Bolečina. Kri. Tega si ne želim, ampak čutim, da si to zaslužim. Želim si umreti. Želim si, da bi nekdo opazil, da si želim umreti. Sama sem prepričana, da nimam pravice do življenja. Zadnjič sem pojedla celo škatlico tablet, a se ni zgodilo nič. Še vedno sem se tukaj. Danes zvečer bom ponovno preizkusila z rezanjem. Morda bo to pomagalo. Morda bom umrla. Morda pa bo nekdo končno opazil, da že celo poletje nosim dolge rokave. Kako naj vendar povem drugim to, kar stalno kritizirajo? To, da sem lezbijka? Seveda me ne bodo razumeli, kaj šele sprejeli! Kdo bi se sploh trudil sprejeti napako, kot sem jaz?"

Vse kar ste prebrali so resnična doživetja osebe, ki se je spopadala z depresivnim razpoloženjem in imela za seboj že kar nekaj poskusov samomora. V sebi je čutila, da nima ne le volje do življenja, temveč tudi, da nima niti pravice do življenja. Čutila je, da je z njo nekaj hudo narobe. Čeprav je upala, da bo nekdo opazil njeno stisko, si ni več želela živeti. V tem članku si bomo podrobneje pogledali kaj je depresivno razpoloženje in kaj pomeni poskus samomora, kako ju lahko prepoznamo in kaj lahko storimo sami.

Depresivno razpoloženje uvrščamo med vedenjske simptome. Poskus samomora pa za razliko od depresivnega razpoloženja, uvrščamo med čustvene znake oz. simptome, ki so prav tako značilni za različne duševne motnje. Potrebno je ločiti depresivno razpoloženje, ki je pravzaprav simptom oz. znak neke duševne motnje in ne pomeni nujno depresije kot take in se lahko pojavlja tudi pri drugih duševnih motnjah in stanjih, ki so lahko posledica različnih življenjskih okoliščin.

Depresivno razpoloženje

Depresivno razpoloženje je čustveni simptom oz. znak, ki se lahko kaže kot potrtost, brezvoljnost, razdražljivost ali pa kot spontana jokavost, ki se ponavlja na dnevni ravni. Oseba s simptomi depresivnega razpoloženja se pogosto umika in zapira vase. Čuti, da nima ciljev, ki bi jih želela doseči. Opušča lahko tudi osnovno skrb zase in za svojo higieno, npr. ne poskrbi za čista oblačila ali za zdravo prehrano.

Depresivno razpoloženje je čustveni simptom, ki se najpogosteje pojavlja pri različnih duševnih motnjah, npr. depresivni, bipolarni tudi shizofreni motnji, lahko pa pojavi tudi pri soočanju s težjimi situacijami v življenju osebe, ki so lahko:

-Izjemna sprememba v življenju posameznika, kot na primer: selitev, zaključek šolanja, nova služba,…

-finančne težave,

-težave v odnosih (razhod ali ločitev),

-smrt ljubljene osebe,

-poporodna depresija,

-osamljenost,

-stres v službi ali doma,

-uporaba drog ali alkohola,

-večja bolezen,

- …

Nekatere izmed teh lahko osebe nadzorujejo lažje, druge težje. V kolikor oseba preneha s pitjem alkohola ali jemanjem drog lahko to bistveno vpliva na njeno razpoloženje, če pa se oseba spopada s poporodno depresijo ima sama nad depresivnim razpoloženjem bistveno manj nadzora. Če depresivnega razpoloženja sami ne zmoremo nadzorovati je priporočljivo, da si poiščemo strokovno pomoč. Depresivno razpoloženje je posledica umanjkanja serotonina, ki ga lahko povišamo z tudi z ustreznimi antidepresivi, se pa lahko ob tem pojavijo tudi možni nezaželeni učinki.

Poskus samomora

Je simptom na vedenjski ravni, ko se ponavljajo misli o smrti ali samomorilne misli z načrtom za samomor ali brez. Povezuje se z depresivno motnjo, je pa lahko tudi simptom drugih duševnih motenj ali obdobij. Osebe, ki so poskušale storiti samomor uvrščamo med visoko ogrožene osebe, pri katerih je prisoten stalni dejavnik tveganja. Najmočnejši napovedni dejavnik za samomora je ravno predhodni poskus samomora, pa tudi drugi, ki so:

ima katero od duševnih motenj (depresivna motnja, shizofrenija, bipolarna motnja…),ima resnejšo bolezen ali je gibalno ovirana,je utrpela nesrečo ali veliko izgubo,je bila v otroštvu zlorabljena,je osamljena ali pa pripada ranljivejši skupini (starejši, brezposelni…).

V Sloveniji povprečen družinski zdravnik pregleda približno 50 pacientov na dan. Od tega je vsak dan 10 takšnih, ki so že imeli samomorilne misli in 2 do 3 osebe, ki so za sabo že imele poskus samomora. Opozorilni znaki osebe, ki so samomorilno ogrožene so predvsem:

-agresivnost,

-ambivalenca,

-govorjenje, pisanje in grožnje o samomoru

-nemir,

-občutki ujetosti in brezizhodnosti,

-odmik od družine in prijateljev,

-povečana uporaba alkohola in drog.

Osebe, ki razmišljajo o tem, da bi storile samomor ali pa so že izvedle poskus samomora imajo običajno potrebo po pobegu oziroma sprostitvi neobvladljivih čustev in misli ali pa čutijo potrebo, da bi drugim sporočile, kako se počutijo in si želijo, da bi s tem nanje tudi vplivale.

Kaj lahko storimo sami?

V kolikor se z navedenimi simptomi spopadate sami, morda pogosto slišite nasvete, ki se običajno glasijo nekako takole: izogibajte se stresu, gibajte se, poskrbite za boljše odnose, glejte na negativne izkušnje kot na priložnost, vse je odvisno od našega pogleda na svet… Redko pa nam ti nasveti zares pomagajo, saj nas dejavnosti lahko duševno izčrpavajo in dolgoročno vodijo v razočaranja. Pomembno je, da se naučimo prepoznavati svoje občutke in v skladu z njimi tudi ukrepamo. V kolikor ti simptomi trajajo vsaj dva tedna je priporočljivo, si poiščemo strokovno pomoč pri zdravniku in psihoterapevtu, oziroma takoj ko se pojavijo samomorilne misli.

Pri poskusu samomora je izjemno pomembno, da poiščemo in poskušano razumeti sprožilni dejavnik in kaj je oseba s poskusom želela doseči. Da lahko tej osebi torej učinkovito pomagamo je potrebno torej izvedeti kakšni so razlogi in razlaga s strani osebe, ki je skušala storiti samomor. Če prepoznamo tveganje za samomor ali če je oseba že poskušala storiti samomor je potrebno ukrepati takoj. Potrebna je napotitev v psihiatrično bolnišnico, včasih pa tudi pomoč drugih služb, kot so npr.: policija, centri za socialno delo, pravosodni organi...

Ne podcenjujte nevarnosti in bodite empatični

Pri prepoznavanju depresivnega razpoloženja ali pri poskusu samomora je pomembno, da ne minimaliziramo okoliščin in stanja, v katerem se je oseba znašla. Svojci imajo zlasti ob poskusu samomora pogosto tudi občutke krivde, ker naj ne bi naredili vsega za dobrobit svoje ljubljene osebe. Ob tem lahko tudi podcenjujejo ogroženost in precenjujejo svoje sposobnosti za skrb in zagotavljanje varnosti njim ljubi osebi. Priskrbite si pomoč drugih služb in ne podcenjujte nevarnosti, ki se lahko pripeti.

V kolikor menite, da oseba misli na samomor direktno povprašajte po tem na način, da boste dobili jasen in nedvoumen odgovor o tem. Zavedajte se, da pogovor o samomorilnih mislih ali samemu dejanju pri osebi ne bo povečal verjetnosti, da to stori. Učinek bo ravno nasproten, saj bo oseba imela končno priložnost, da o svojih težavah z nekom spregovori. Bodite mirni, zaupanja vredni in empatični, saj boste tako delovali pomirjujoče in varno.

Dejstvo je, da je bolečina prisotna, ne glede na to kateri simptomi se pojavljajo. Vsa naša bolečina je lažja, če se lahko ob tem na nekoga naslonimo in mu zaupamo. Pomembno je, da svojo ljubezen do sebe negujemo ne glede na to , v katerem življenjskem obdobju smo se znašli. Pomembno je, da da se znamo sprejeti in si izkazovati nežnost ter ljubezen. Ker smo je vredni in si jo zaslužimo.

REFERENCE

Rudd, M. David idr. 2006. Warning signs for suicide: Theory, research and clinical applications. Suicide and Life-Threatening Behavior 36:255-262.

Marušič, A. in Zorko M. 2003. Slovenski samomor skozi prostor in čas. V: Andrej Marušič in Saška Roškar (ur.): Slovenija s samomorom ali brez (str. 10-21). Ljubljana: DZS.

American Psychiatric Association. 2013. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders. Fifth Edition. Washington, DC.

Petit, R. Jorge. 2004. Hamdbook of Emergency Psychiatry. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.