Reflektirali smo delo Vinka Potočnika z naslovom Družina kot zveza: Družinske vezi v vrtincih sodobnosti, kjer z ozirom na analizo sodobne družine avtor skuša umestiti družino v sodobnem procesu modernizacije. Prispevek želi podpreti prizadevanja za blagor družine in skuša s pomočjo raziskav osvetliti spremembe sodobne družbe v odnosu do družine, na koncu pa analizira še družinsko politiko in pričakovanja, ki jih ima današnji človek do Cerkve na področju podpore družini. Avtor odpira vprašanja družinske polemike, ki so bila aktualna že pred dobrim desetletjem, danes pa še toliko bolj.
Družina kot zveza v vrtincu sodobnosti po znanstvenem prispevku prof. dr. Vinka Potočnika
Avtor želi v samem začetku svojega znanstvenega prispevka opredeliti družino kot pojem, ki pa se je v zadnje pol stoletja precej spremenila. Avtor navede, da »prvič v zgodovini število »standardnih družin« (poročenih staršev z otroki) komaj še predstavlja polovico vseh družin (53%). […] Skoraj (številčno) polovico pa predstavljajo druge oblike družin« (Potočnik 2008, 316–317).
Evropska raziskava vrednot (WVS–EVS 1999) navaja podatke, kjer kar 42% oseb trdi, da jim ni pomembno, ali se moški in ženska poročita, kar potrjuje veliko število nerazvezanih, ki pa še vedno narašča. Razlogi za to naj bi bili različni, »ne le manj nadzora sorodnikov in širše družbe, spremenjen družbeni položaj ženske in tudi same spremembe funkcij zakonske zveze, […] upad vernosti […], predvsem pa tudi visoka splošna družbena sprejemljivost razveze« (Potočnik 2008, 312). Taista raziskava (WVS–EVS 1999) je ob tem preiskovala tudi dejavnike uspešnega zakona. Kar 89% slovenske populacije meni, da je za uspešen zakon pomembno predvsem medsebojno spoštovanje, skoraj tolikim pa tudi razumevanje in nezvestoba. 71% vprašanim so za uspešen zakon pomembni otroci, nekaj manj »srečna spolnost« in dobri polovici čas, preživet skupaj.
V nadaljevanju avtor izpostavi, da ob »močno znižanem številu otrok prihaja do t.i. »protektivnega otroštva«, ko se od staršev pričakuje, da se v večji meri kot v preteklosti posvečajo blaginji, skrbi in vzgoji svojih otrok« (Potočnik 2008, 326). Ob poplavi informacij, literature, priročnikov, svetovalnic in ob vseh pričakovanjih ter zahtevah do sodobnih staršev, se mnogi zdijo tej vlogi nedorasli in čutijo strah pred neuspešno starševsko vlogo (Potočnik 2008, 327).
Danes se je struktura družine, kjer je oče predstavljen kot hranitelj, ki ima instrumentalno vlogo, žena pa bolj ekspresivno vlogo, precej spremenila. Samo starševanje preide od tradicionalne k bolj karizmatični obliki, pri čemer sta oče in mama skupaj »glava družine«. V ospredju je vzajemno spoštovanje, avtonomija, svoboda, varnost, delitev skrbi in odgovornosti za otroke, avtor ob tem poudari, da »demokratizirana zakonska zveza in družina danes še ni(sta) uresničena(I), vendar sta neizpodbiten ideal oziroma vrednota, če že ne norma« (Potočnik 2008, 329). V ospredje stopa predvsem potreba po samoregulaciji in samozadostnosti posameznika, družina pa je nekaj svojstvenega in je v samem jedru pripravljenost na skupno življenje.
V nadaljevanju avtor predstavi povezavo med krščanstvom in družino, kjer je zakonska zveza sama že zakrament, družina pa Cerkev v malem. Potočnik poudari, da vernost v precejšnji meri kroji podobo slovenske družine tudi v sodobnem času. Raziskava (Aufbruch 2007) kaže, da le 37% vprašanih cerkveno poroko smatra za pomembno, 20% jih to potrjuje pogojno. Civilna in cerkvena poroka sta pomembni 40% vprašanim, 42% vprašanih pa ju smatra za nepomembni. 83% tistih, ki cerkveno poroko označijo za pomembno, prav tako za pomembno označijo tudi civilno poroko. »Vera torej v precejšnji meri kroji podobo slovenske družine tudi v sodobnem času. Poleg višje poročenosti družinskih parov namreč vernost vpliva tudi na višji odstotek starševstva oziroma odločitev za otroke« (Potočnik 2008, 333).
Avtor v samem prispevku ugotavlja, da se v Sloveniji srečujemo »z zelo povečano kompleksnostjo družabnega in družinskega življenja ter hitrimi in globokimi spremembami družine« (Potočnik 2008, 334). Nekatere kažejo na destrukcijo družine, obenem pa se drugim zdi, da prihaja do novih oblik družinskih skupnosti in gre za »popolnoma normalni kaos ljubezni«. Nastajajo nove oblike, ki izhajajo iz ljudi in njihove volje po sreči, nežnosti in ljubezni. Sodobno družinsko življenje torej ni le ljubezenska skupnost, temveč je izpostavljeno tudi človeškemu egoizmu.
Sodobne družine se formirajo in napajajo iz različnih procesov družbenega okolja, kot na primer ideji svobode in enakosti med spoloma, ki vodi v detradicionalizacijo in individualizacijo. Družina je danes skupnost dogovorov, iskanj, eksperimentiranj, mnogoterosti in tudi konfliktov. Družina nastane iz skupnega bivanja članov in se odraža v odnosu do okolja in tudi nasprotno, v odnosu okolja do družine. Vsaka družina ima svojo »kulturo« in značilno skupno zavest (Potočnik 2008, 334–335).
Avtor navaja (Potočnik 2008, 335), da raziskave obenem kažejo tudi na zmanjšan vpliv Cerkve na družino, saj je njena sila začela slabeti. Religija in morala vse bolj postajata stvar posameznika in zasebnosti. Religija je postala vera, morala pa vest. Cerkev je tako pred novimi izzivi za delo v družini. Ugotovimo lahko, da je ima Cerkev novo nalogo, kako spremljati in nuditi duhovno in strokovno oporo iskalcem srečnega družinskega življenja. Družinsko življenje zajema prvine, kot so rojstvo in ljubezen, ki pa sodijo tudi v polje religioznega oz. sakralnega, zato Cerkev in družina še vedno ostajata zaveznici.
Osebno doživljanje družine kot zveze v vrtincu sodobne družbe
Kljub temu, da je v sodobnem času »v ospredje stopa afektivni individualizem« (Potočnik 2008, 329), ki včasih morda meji že celo na grob egoizem, menim, da je družina večini ljudi še vedno na prvem mestu. Sama ne bi trdila, da se širi podpora družini sami kot toliko podpora o ideji, da je družina lahko več kot le ženska-moški-otrok, saj po spletu krožijo razne peticije, na ulicah pa se vrstijo shodi, ki želijo točno to; enakost. Sprejemanje. Ne-razločevanje. Čeprav se včasih zdi, da z raznimi »vstajami« delajo ravno nasprotno; se razločujejo, ne sprejemajo in ne želijo pripadati.
Evropska raziskava vrednot že pokaže lestvico vrednot, ki je slovenskemu in seveda tudi evropskemu prebivalstvu najbližje (WVS – EVS 1999), ne preverja pa, v kolikšni meri se tega zares poslužujejo v lastnem življenju. Vsi si želimo spoštovanje, razumevanje in zvestobo, vprašanje pa je, v kolikšni meri navedeno upoštevamo tudi sami? Koliko sami spoštujemo, razumemo druge in smo jim zvesti? Prepričana sem, da bi se v takšni študiji rezultati precej razlikovali od dobljenih.
Povsem se strinjam z avtorjevo ugotovitvijo, da se starši lahko ob poplavi informacij, ko je »na voljo nič koliko priročnikov, specializiranih revij in drugih vrst literature, tečajev, svetovalnic in drugih ustanov« (Potočnik 2008, 326), tudi zaradi sodobnega iskanja in hitrega dostopa le-teh, mnogo bodočih staršev lahko počuti nepripravljene, celo nesposobne za opravljanje starševske vloge, čeprav se je skrb in odgovornost za otroke porazdelila. Oče morda res ni več »glava družine« na način, kot je to nekoč bil, vendar menim, da lahko sodobni moški naredi za svojo družino veliko več na način, ki bi včasih morda lahko požel hud naval kritik. Svoji družini je sposoben dati sočutje, svoje solze, pokazati svojo ranljivost in predvsem otrokom podati svoje priznavanje in odobravanje, po kateri so njihovi, naši očetje tako zelo hrepeneli.
Raziskava, ki jo navaja avtor (Aufbruch 2007) kaže, da kar 83% tistih, ki cerkveno poroko označijo za pomembno, kot pomembno označijo tudi civilno poroko. Ob tem se spomnim na misel sv. Pavla, ki trdi, da je zakon »velika skrivnost«. S tem želi nakazati na to, da je sv. zakon zakrament tj. sveta skrivnost, ki kaže onkraj sebe na nekaj večjega, na učlovečenje Božjega Sina, v katerem postanemo posinovljeni Božji otroci. Ljubezen med možem in ženo je po teološki miselnosti podoba Kristusove ljubezni do Cerkve, vendar osebno menim, da se človeška ljubezen ne more meriti z ljubeznijo, ki jo ima Bog za nas.
Najbolj me je nagovorila prispodoba, kjer avtor poimenuje družino, kot »Cerkev v malem« (Potočnik 2008, 331). Zagotovo ima družina v Božjem načrtu pomembno mesto. Zakon je osnovan na zavezi in privolitvi zakoncev, naravnan je na blagor, na srečo zakoncev in otrok. Družina je v krščanski miselnosti Cerkev v malem, saj je skupnost vere, upanja in ljubezni. V njej rastemo, živimo in se učimo. Povsem normalno je, da se v družbi srečujemo s spremembami, ki bodo vplivale tudi na pojmovanje družine, ob tem pa pozabljamo na to, kaj družina v svojem temelju je. Gre torej za »popolnoma normalni kaos ljubezni«, kot to pojmuje Potočnik (2008, 332), saj je temelj, ki ni nikoli popoln a dovolj dober, da nas lahko izoblikuje v osebe, ki v svoji veri pričujemo za ljubezen, ki spreminja družbo, premika meje in določa svet.
Potočnik dobro nakaže na dejstvo, da se dandanes srečujemo s kompleksnostjo, če ne kar kaotičnostjo družinskega življenja. Potočnik poudari (2008, 334), da »nove oblike nastajajo vse bolj […] v ljudeh samih, iz njihove volje in nepotešenosti po sreči, nežnosti in ljubezni«, kar se odraža v družbi sami. Po danih raziskavah je opaziti tudi zmanjšan vpliv vere na družinsko življenje, kar Cerkev postavi pred nove izzive sodobne družbe, ki oblikuje nove ideale zakonskega in družinskega življenja. Vsekakor nam znanstveni prispevek nudi dober uvid v novodobno družinsko življenje in načenja vprašanja, ki bodo bistvena ne le za to, temveč tudi za vse naslednje generacije, ki bodo v iskanju idealnega in »srečnega« družinskega življenja zagotovo iskale in potrebovale odgovore nanje.
Referenca:
Potočnik, Vinko. 2008. Družina kot zveza : družinske vezi v vrtincih sodobnosti. V: ŠPELIČ, Miran (ur.). [Družina : "zveza, zaveza, obveza, odveza" : teološki simpozij 2008], (Bogoslovni vestnik, 2008, št. 3). Ljubljana: Teološka fakulteta, 2008, str. 313-336.
Comments