Žalost in proces žalovanja predstavljata odziv na bolečo izgubo, zato moramo za razumevanje žalovanja razumeti termin »izguba«. Izgubo najpogosteje povezujemo z žalovanjem in izgubo ljubljene osebe, ki pa je povezana z občutkom praznine, saj ob tej doživljamo močno emocionalno bolečino. Žalovanje je univerzalen odziv na smrt bližnjega, se pa vsak izmed nas na smrt odziva drugače (Thompson idr. 2012, 18–20). Žalovanje in žalost v sodobni družbi pogosto zamenjujejo z melanholijo, depresijo in bolestno skrbjo ter jo poskuša zdraviti, brez da bi pomislili na to, da gre morda za življenjsko pomemben odziv našega organizma za določeno življenjsko situacijo (Canacakis in Pisarski 1995, 19).
Stopnje žalovanja
Ena izmed bolj prepoznavnih teorij žalovanja, je bil pet stopenjski model žalovanja po Kübler-Rossovi. Avtorica je teorijo aplicirala na osebe, ki so žalovali za ljubljenimi pa tudi na osebe oz. umirajoče, ki so se soočali z lastno smrtjo. Imenovala je pet faz žalovanja, ki so: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. (Zeligman in Wood 2017, 21) Gostečnik (2006, 478–279) ob izgubi prepoznava šest stopenj žalovanja, in sicer: šok, zanikanje, jeza, žalost in depresija, pogajanje, obup in ločitev ali integracija. (Thompson idr. 2012, 16–17) prav tako določa šest faz žalovanja, a uporablja malo drugačno terminologijo: prepoznavanje izgube, reakcija na ločitev, podoživljanje in spominjanje osebe in odnosa, ustvarjanje nove navezanosti, prilagajanje novemu in spominjanje starega, ponovno vlaganje in investiranje.
Mnogi današnji strokovnjaki v grobem razlikujejo tri stopnje oz. faze žalovanja, ki se med seboj prepletajo: otopelost, žalovanje in sprijaznjenje. Pri otopelosti oseba doživlja občutke ohromljenosti, tudi brezvoljnosti in izgube pogosto noče sprejeti. Šok je posebej intenziven, če je bila smrt nepričakovana. Ta faza običajno traja nekaj dni. Žalovanje je določeno kot obdobje žalosti, podobno depresiji, kjer se oseba sooča s tesnobo in občutji, podobni depresiji. Žalovanje običajno traja šest mesecev, nato pa oseba postopoma začenja sprejemati smrt in se z izgubo počasi sprijazni ter se vrača v normalno stanje. Postopoma prevzema normalne vloge v življenju in sprejme smrt bližnjega kot del svoje življenjske zgodbe (McKenzie 2005, 72–73).
Relacijska družinska terapija
V Sloveniji poznamo inovativen Relacijski družinski model, ki pod drobnogled vzame celoten družinski sistem ter boleče afekte, ki prevevajo odnose in tudi same družinske člane (Cvetek 2009, 120–121). Relacijski terapevt bo raziskoval čustveno dinamiko družine, para ali posameznika, ki otežuje proces žalovanja. Ob izgubi je pomembno, da družinski člani pridejo v stik z bolečimi čutenji, jih predelajo in se tako reorganizirajo ter prilagodijo na izgubo. Kjer člani sistema ne pridejo v stik in blokirajo lastna čutenja, pa to ni mogoče, saj se izguba ne izžaluje, pojavijo pa se lahko tudi simptomatična vedenja (Simonič in Poljanec 2008, 250–252).
Travmirani posamezniki niso sposobni uravnavanja čustev, neko dogajanje ali dogodek pa hitro zaznajo kot grožnjo (Cvetek 2009, 72), zato se bo relacijski družinski terapevt v terapevtskem procesu oblikoval varen prostor za zavedanje temeljnih potreb. Če sistem ni dovolj močen, da bi travmo predelal in s tem zadovoljil potrebe vsakega posameznika, sistem in ostali člani tega sistema ostanejo ranljivi in dovzetni za travme ter njihovo medgeneracijsko prenašanje (Kompan Erzar 2006, 18). Terapevt bo skušal najti temeljni afekt in spremeniti njegovo regulacijo v sistemu, da bo ta bolj funkcionalen. Relacijska in družinska terapija torej omogoča predelavo temeljnega afekta in možnost za novo postavitev odnosov (Simonič in Poljanec 2008, 255).
Potrebno si je torej zapomniti, da je žalovanje tako različno kot smo si različni ljudje. Ključno je, da osebe s terapevtovo pomočjo poiščejo nov vir moči in razvijejo strategijo, ki jim bo pomagala pri spoprijemanju s krizo, ki jo doživljajo ob izgubi. Ključno je, da osebe ob izgubi uspejo stabilizirati psihološko neravnovesje in pridobijo podlago za nadaljnje žalovanje oz. postopno spoprijemanje z vsakdanjimi aktivnostmi in nadaljevanjem svojega življenja.
Reference:
-Canacakis, Jorgos in Waldermar Pisarski. 1995. Spremljam te v tvoji žalosti. Celje: Mohorjeva družba.
-Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti: Travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celje: Mohorjeva družba.
-Gostečnik, Christian. 2006. Neustavljivo hrepenenje. Ljubljana: Brat Frančišek.
-Kompan Erzar, Katarina. 2006. Ljubezen umije spomin. Ljubljana: Brat Frančišek.
McKenzie, Kwanne. 2005. Kako razumeti depresijo. Družinski zdravnik. Murska Sobota: Maša Sotlar.
-Poljak Lukek, Saša. 2017. Ko odnosi postanejo družina. Celje: Mohorjeva družba.
-Thompson, Larry W., James N. Breckendidge, Dolores Gallagher and James Peterson. 1084. Effects of Bereavement of Self-Perceptions of Physicial Helath in Elderly Widows and Widowers. Journal of Gerontology 39: 309–314.
-Wetherell, L. Julie. 2012. Complicated grief therapy as a new treatment approach. V: Dialogues Clin Neurosci 14, št. 2:159–166.
-Zeligman, Melissa in Andrew W. Wood. 2017. Conceptualizing and HIV Diagnosis Through a Model of Grief and Bereavement. Adultspan Journal 16, št.1:18–30.
コメント