Spoštovani,
Rada bi vas prosila za mnenje. Odpustiti kristjani moramo. To je naša dolžnost, to mi je jasno. Nekoč, dolgo nazaj, me je nekdo prizadel in zelo težko sem odpustila. Veliko sem molila in prosila za to milost, da bi lahko odpustila. Pred enim mesecem bi lahko rekla, da me ta stvar ne vznemirja več. Sedaj se je pa pojavila nova oseba, ki me žali na isti način, kot me je žalila tista prej. Pogreva stare zamere mrtve osebe, me preklinja … zaradi tega zelo trpim. Odpustim v srcu lahko (vsaj mislim oz. hočem), zelo nerada pa to osebo srečam, kaj šele da jo pozdravim. Ali to pomeni, da ji nisem odpustila? Ali pomeni odpuščanje v pravem pomenu besede šele tedaj, ko se s to osebo lahko prijazno pogovarjaš? Jaz si tega ne predstavljam, saj se konec koncev bojim imeti stike s to osebo. Nelagodno mi je, če tako grdo misli o meni, če tako grdo govori … Tej osebi to, da me je prizadela nič ne pomeni ... Hvala za odgovor.
Spoštovani!
Iz vaših besed je čutiti res veliko stisko in vse pohvale za pogum, da vam je uspelo to tudi zapisati. Najtežje si je priznati, kako težko se je otresti zamerljivosti in tistega, ki nas je prizadel, videti v dobri, pozitivni luči. Vi ste ta korak, najtežji korak, že storili. Se pa žal zgodi, da človek s krivico, ki se mu dogodi, največkrat ostane sam. V tej nakopičeni krivici pogostokrat zaman pričakujemo, da nam jo bodo "storilci" odvzeli, priznali in se nam opravičili. Na izbiro imamo torej jezo in globoko zagrenjenost ali pa se bomo trudili za to, kar vam že dodobra uspeva. Odpuščanje - tako "storilcu", najbolj pa nam samim. Krivica boli, to je dejstvo.
V tej fazi bolečine se zagotovo ne moremo tolažiti s tem, da so to dobri ljudje, sicer bi zamera potihnila le za kratek čas, na plano pa bi prišla ob drugi (morda ne prav prijetni) priložnosti. Zato je dobro, da o tem razmišljate, molite, prosite za moč, da bi lahko tej osebi odpustili in se v svoji nemoči obračate tudi na Boga. Zagotovo je zelo težko začutiti osebo, ki nas je prizadela - ali pa še huje, nam ves čas še vedno povzroča bolečino. Zelo pomaga, če lahko začutimo otroka v tej osebi, se vživimo vanjo, saj na ta način manj osebno jemljemo krivico, ki se nam je dogodila. Lahko se spustimo tudi v svojo zgodbo. Na ta način lahko prepoznamo tudi svoje slabosti, šibkosti, ki izhajajo iz ogroženosti, sramu in želje po pripadnosti. Dobro je, da poiščemo Božji pogled na nas, ko smo storili neko slabo dejanje nato pa poskusimo poiskati ta Božji pogled poiskati tudi na osebi, ki nam je storila hudo. Ko se zavemo, da smo tudi sami kdaj komu storili krivico, povzročili bolečino, bomo lažje doumeli, da je tudi tisti, ki nas je prizadel, bil v zelo podobni stiski.
Pomembno je, da se naučimo odpuščati, vendar kot iz vaših besed razbiram, se tega že zelo dobro zavedate. Če ne odpustimo in se nismo sposobni poglabljati v bolečino krivice, bomo trpeli tudi sami in izgubljali tako telesno kot tudi duševno zdravje. Ljudje, ki so pripravljeni odpuščati nase lahko gledajo bolj sočutno, hkrati pa bolj sočutno lahko gledajo tudi na druge, živijo bolj zdravo, bolj veselo in hvaležno in se lahko odpirajo novemu, dobremu in boljšemu. Draga anonimna, pogum ste že zbrali, želim pa vam tudi moč, da boste v svojem pogumu vztrajali in boste zmogli odpuščati, kot ste do sedaj zagotovo zmogli odpustiti že neštetokrat.
Vse dobro na vaši poti.
Comments