Duhovni razvoj in dojemanje Božje ljubezni v odraslem obdobju
Zgodnje odraslo obdobje
Oseba je v tem obdobju izjemno odprta za različne razlage na vprašanja, ki si jih o svetu zastavlja. Zaveda se, da je svet multidimenzionalen (Fowler idr. 2004, 55), zato na tej stopnji izjemno ceni simbole, mite in rituale, preko katerih črpa moč in navdih. Človek postaja bolj samostojen, kar se najbolj kaže v tem, ko se podarja Bogu in ljudem v svoji skupnosti (Prijatelj 2008, 326). Človek začenja dojemati, da sam sebe ni mogel ustvariti, kar ga pripelje do miselnosti, da obstaja neka višja sila, ki je njegov stvaritelj in ga še vedno vodi v svoji ljubezni (Oser in Gmünder 1991, 93). Osebe, ki se duhovno razvijajo, imajo v življenju večji občutek splošnega zadovoljstva in večji smisel za osebno učinkovitost in nadzor nad stresnimi situacijami v življenju. (Day 2017, 300–301).
Vera je individualizirana in reflektivna, saj osebe začenjajo dojemati, da Bog na neposreden način preko simbolov komunicira z njimi in jih vodi v odnos ljubezni. Posameznik zavestno raziskuje in se sprašuje o svojem verovanju in razume, da si je sam oblikoval svojo avtonomno vero. Človek posebno v neljubih dogodkih ustvarja stik z Bogom in se zaveda, da je Njegova ljubezen dar (Oser in Gmünder 1991, 77–78).
Zrelo odraslo obdobje
Fowler to stopnjo imenuje povezujoče verovanje, kjer gre za osebno iskanje vere in duhovnosti. Oseba preseže individualno raven in se začne povezovati z drugimi, obenem pa ohrani svoje verovanje. Oseba je odprta za nove razsežnosti in sprejema različno izbiro religioznih sistemov drugih ljudi (Oser in Gmünder 1991, 44–45). Na tej stopnji odločitve temeljijo na »višji moralnosti«, saj je oseba sposobna dialoga z vsemi drugače mislečimi in verujočimi, v svojem odnosu pa ne izključuje nikogar (Fowler idr. 2004, 44–47).
Človeka vodi vprašanje »Zakaj nekaj obstaja?« do sklepa, da Bog usmerja vsa človeška dejanja. Osebe dojemajo Božjo ljubezen kot absolutno svobodno in pomensko. Zavedajo se da so sami avtorji svojega življenja, a v vsakem dejanju vidijo poseg Boga, ki daje svobodo in vodi ljudi v svoji ljubezni (Oser in Gmünder 1991, 79–80).
Pozno odraslo obdobje
Ljudje na tej stopnji ljubijo življenje, ne da bi bili vezani nanj in so sposobni doseči univerzalno vero, kar pomeni, da so v sebi so odkrili Božjo ljubezen in z Bogom dosegli mistični odnos, s katerim želijo graditi civilizacijo ljubezni (Prijatelj 2008, 326–328). Dalay idr. trdijo (2009, 940), da se ljudje, ki imajo v tem obdobju poglobljen odnos do Boga, lažje posvetijo tudi sebi in se povežejo tudi z naravo ter drugimi osebami.
Osebe, ki v tem obdobju torej poglobijo svojo vero, dobijo tudi občutek močne povezanosti med njimi in Transcendentnim. Ta odnos prinaša občutke moči olajšanja in odvisnosti od Boga (Guzman 2009, 941–942). Kasnejše raziskave ob tem tudi dodajajo, da imajo verni ljudje v tem obdobju bolj pozitiven in aktivnejši pogled na svet, obenem pa tudi sami sebe dojemajo kot dinamične in aktivne osebnosti, ki svetu lahko tudi nekaj doprinesejo. Vera v tem obdobju je temelj, ki daje starejšim uvid v smisel življenja. (Manuti idr. 2016, 26).
Reference:
- Day, James Meredith. 2017. Religion and Human Development in Adulthood: Well-Being, Prosocial Behavior, and Religious and Spiritual Development. Behavioral Development Bulletin 22, št.2: 298–313.
- Fowler, W. James, Heinz Streib in Barbara Keller. 2004. Manual for Faith Development Reasearch. Georgia: Cangler School of Theology.
- Guzman, B. Allan. 2009. Spirituality in nursing: Filipino elderly's concept of, distance from, and involvement with God. Educational Gerontology 35:929–944.
- Oser, Fritz, in Paul Gmünder. 1991. Religious Judgment – A Developmental Approach. Birmingham: Religious Education Press.
- Prijatelj, Erika. 2008. Psihološka dinamika rasti v veri. Ljubljana: Slomškova založba.
Comentários