Love, oh love, I gotta tell you how I feel about you! 'Cause I, oh I - Can't go a minute without your love...se glasi refren pesmi Lene, ki je leta 2010 tudi zmagala na tekmovanju Evrovizije.
Kaj pa ljubezen sploh je?
Da bi ljubezen čim bolje opredelili, rečemo, da se lahko povezuje le z brezpogojnostjo. Ljudje ljubezen radi povezujejo in celo enačijo z močnimi čustvi, z intenzivno evforijo, a ljubezen je stanje, kjer je izjemno malo prostora za čustva. Pri ljubezni gre večinoma za razumsko, celo pomirjujoče stanje, kjer oseba točno ve, kaj lahko pričakuje od neke osebe, s katero je vpeta v nek odnos. Do ljubezni nas pripelje cenjenje tistega, v čemer vidimo izjemno vrednost ljubljenega. Ljubljeno osebo začnemo ljubiti in ljubimo, ker nas njihova vrednost presune. Če ljubljeno osebo ne bi imeli za vredno in je ne bi cenili, potem je tudi ne bi ljubili. V svoji osnovni obliki je ljubezen brez interesna skrb za obstoj tistega, kar je ljubljeno. Kdor ljubi si želi, da bi to, kar ljubi, uspevalo in se ne bi nikdar poškodovalo; tega pa si ne želi zaradi kakšnega svojega cilja, interesa vendar zgolj zato, ker to ljubimo. Vendar zakaj je ljubiti za nas tako pomembno? Frankfurt razlaga, da je življenje, v katerem oseba ljubi nekoga ali nekaj, boljše kot življenje, v katerem ne ljubi ničesar. Ljudje v življenju potrebujemo smotre, ki jih je po našem prepričanju vredno doseči. Vsako naše početje mora imeti nek cilj, drugače naša dejavnost, npr. ljubezen, ne bo imela pravega smisla in nas bo vedno pustila neizpolnjene, brez dovršitve.
Ugotovili smo torej, da je zaljubljenost čustvo, ter da je za ljubezen potreben razum. Tako lahko ugotovimo, da sta ti dve stanji v popolnem nasprotju. Možno je, da zaljubljenost preide v fazo ljubezni, vendar Hrovat trdi, da je to skoraj nemogoče. Danes je splošno sprejeto »dejstvo«, da iz faze zaljubljenosti preidemo v fazo ljubezni, vendar faza zaljubljenosti traja tako dolgo, dokler nam ni neki človek dosegljiv ali dovolj razumljiv. Hrovat pravi, da v fazi ljubezni kemije ni, saj človek natančno ve zakaj mu je neka oseba blizu in zakaj želi z njo preživljati prosti čas. Ljubezen torej ni nekaj veličastnega in kar bi povzročalo iskre čustev, ampak razumno, mirno in obenem prijetno stanje.
Kaj pa brezpogojna ljubezen?
Hrovat trdi, da lahko človek pride do brezpogojnosti le preko razuma – ta je nujen, da osebi sporoči, kaj si resnično želi. Lahko rečemo, da je brezpogojnost ključ do osebne sreče, kjer partnerja rasteta drug z drugim, a tudi individualno. Pri tem pa razum pomaga razumeti, kaj osrečuje oba partnerja. Najboljši približek praktične in obenem tudi brezpogojne ljubezni je ljubezen, ki jo ima mati v odnosu do svojega otroka. To je ljubezen v najbolj prvinski obliki in preko tega odnosa se ljudje naučijo dojemati ljubezen.
Lahko torej rečemo, da ljubezen ni nek predpogoj, ki ga vnaprej postavimo partnerju, temveč pogojuje vsakega posameznika, ki je predvsem zaradi svoje osebnosti in lastnosti sposoben zaupati drugim in sebi.
Zaradi ljubezni smo očitno res kot pravi satelit, kot poje Lena, neposredno osredotočeni v središče našega življenja, vendar z zavedanjem, da smo samostojna oseba, ki ljubi, ker je in ne, ker bi morala.
Navdih:
-Frankfurt, G. Harry. 2009. Razlogi ljubezni. Ljubljana: Formatisk.
-Horvat, Sebastian. 2014. Ljubezen ali dandanašnja farsa. Ljubljana: Alter Vision.
Comments