Kaj je smisel starosti?

Verjetno ste že naleteli na starejše ljudi, morda je to vaša lastna babica ali dedek, ki v življenju enostavno ne vidi več smisla. Kot da bi le še čakal, da bo smrt prišla ponj in bo s tem "odrešil" svet oziroma svoje bližnje. Zagotovo pa lahko v starosti najdemo večji pomen in smisel, če ga znamo videti.

Po Jungu smisel staranja obstaja v usmerjanju pogleda navznoter in sprejemanju dejstev, da telesne in duhovne moči pešajo. Starost nas vabi, da pogledamo v svojo dušo in odkrijemo bogastvo spominov in druge zaklade, ki se izražajo v podobah in izkušnjah. Staranje ima kot vsako življenjsko obdobje svojo vrednost pa tudi svojo žalost. Prvi cilj in naloga starosti je torej postati moder in uvideti skrivnost življenja. Moder človek je zmožen pogledati izza okvirjev, globlje, vse do temeljev, ki povezujejo naše življenje. Grün doda, da je moder človek tisti, ki je zadovoljen s svojim življenjem in skladen s samim seboj. V njem veje mir in svoboda, ter spokojnost in vedrina obenem. Sam smisel staranja Grün opiše kot končno izpolnitev v Bogu.

Posameznik ve izkušnje svoje življenjske poti poveže v smiselno celoto in uvidi, kakšen smisel in vrednost so njegovemu življenju dale le te. Ne ozira se več na malenkosti, temveč poudarja bistveno. Zdi se, da si ljudje želijo ob koncu življenja urediti svoje medosebne odnose, saj mnogi iščejo spravo in se težko poslovijo, če so imeli s kom krivične odnose. Tik pred smrtjo, si želijo odpustiti, prositi odpuščanja in vzpostaviti povezanost tam, kjer je ni bilo ali je bila okrnjena.

LJUBEZEN JE VRLINA STAROSTI

V uspešnem staranju človek pridobi pomembne kreposti, vrline, ki jih človek potrebuje, da staranje uspe. Kdor se uspešno osvobodi svojega ega in vidi stvari takšne kot so pridobi izjemno razsodnost in modrost. Človek, ku uživa čas, ki mu ga je prinesla starost pridobi s tem dve pomembni vrlini starosti, ki sta mirnost in potrpljenje. Človek se v starosti nauči, da mu ni treba več ravnati po pričakovanjih drugih in takrat v polnosti zaživi v vsej svoji svobodi. Le-ta pa seveda ni samoumevna, vodi k neodvisnosti, zadovoljstvu in sreči, saj se osvobodijo svoje trmoglavosti. Poleg teh se človek nauči še hvaležnosti, ki je za Cicerona mati vseh kreposti. Hvaležnost pravzaprav naredi človeka, saj je le tak človek sposoben sklepati prijateljstva in živeti v skupnosti. Le z vsemi zgoraj naštetimi vrlinami, bomo lahko izoblikovali tudi zadnjo in najpomembnejšo krepost, ki je sposobnost za ljubezen. O nekaterih starih ljudeh lahko rečemo, da njihov obraz izžareva ljubezen. V njih ni ničesar, kar bi obsojalo in na drugega gledajo le s čisto, nehlinjeno ljubeznijo. Taka ljubezen osvobaja tako njih kot druge, daje varnost, razumevanje in svobodo, da smo lahko to, kar smo.

V tem obdobju je posameznik sposoben odgovorno skrbeti ne le zase, temveč za širšo družbeno skupnost. V prejšnji stopnji razvoja posameznik doseže razvojno stopnjo, kjer odgovorno skrbi za svoje potomce. V pozni stopnji odraslosti pa posameznik doseže to razvojno stopnjo, da zmore razširiti svojo skrb in empatijo v širšo skupnost od svoje družine, kot na primer v narod ali državo. Sposoben je presojati svoja ravnanja in ravnanja drugih na ravni globalne človeške skupnosti. Skrb, ki so jo prej posvečalo svojim otrokom, lahko sedaj usmerijo v širšo skupnost, obenem pa imajo priložnost, da obnovijo svoj partnerski odnos.

Star človek ne bo nikoli srečen, če se mu ne bo uspelo sprijazniti z lastno zgodovino. Ko se ljudje ozirajo v svojo preteklost, se venomer pojavljajo občutki krivde, a si s tem sami jemljejo veselje do življenja. Cvetek (2014, 159) opiše, da se posameznik v tem času ozira v svojo preteklost in oblikuje nove vzorce vedenj in cilje, ki lahko prinesejo svežino v posameznikov življenjski slog. V tem obdobju ima posameznik veliko željo, da preseže napetost med samostojnostjo in pripadnostjo. Človek je sposoben sprejemati številne različnosti in je sposoben uvideti globoko povezanost človeške skupnosti, zaradi česar se tudi usmerja k širšemu krogu ljudi. Ta odgovorna skrb za širšo družbeno skupnost predstavlja nadgradnjo čustvenega starševstva, saj človek dojame, da smo vsi ljudje med seboj prepleteni in povezani. Posameznik na tej stopnji odkriva univerzalnost ljubezni, ki presega vsako čustveno stanje in dojame, da smo v tej ljubezni med seboj vsi povezani. Ko to ugotovi, si srčno prizadeva, da bi ta izkušnja bivanja v tej univerzalni ljubezni postala izkušnja vseh, ne le njega samega.

Le tisti, ki brezpogojno sprejme samega sebe in si pritrdi in uživa lastno življenje, le tisti ugaja tudi sam sebi. Nezmožnost sprejemanja samega sebe je pogosto povezana s tem, da ljudje dejansko niso živeli in so se predajali utvaram, sanjam, ki niso bile nikoli realne in so si morda svoj obstoj gradili na priznanju drugih in iz tega črpali občutek lastne vrednosti. Na ta način so zamudili vse svoje življenje.

Navdih:

Grün, Anselm. Visoka umetnost staranja. Prev. Alenka Novak. Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2011. Izvirnik, Die Hohe Kunst des Älterwerdens. Münsterschwarzach: Vier-Türme Verlag. 2010

Cvetek, Mateja. 2014. Živeti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.