TRAVMA IN PTSM
Posttravmatska stresna motnja (PTSM) (ang.: Posttraumatic stres disorder-PTSD), DSM V., nepogrešljiv psihiatrični pripomoček za diagnozo motenj definira kot izpostavitev dejanski ali grozeči smrti, resni poškodbi ali spolnemu nasilju na enega od naslednjih načinov:
Ø Direktna izpostavitev
Ø Osebno priča
Ø Zvedenje o nasilni ali nesrečni smrti bližnje osebe
Ø Ponavljajoče ali ekstremne izpostavitve podrobnostim travmatičnega dogodka (reševalci, policisti, ki so ponavljajoče izpostavljeni podrobnostim otroške zlorabe…) – ne preko elektronskih medijev, razen če je povezano z delom
Ločimo lahko Travme z velikim T, te dosegajo zgoraj navedene kriterije in pogosto povzročijo PTSM in travme z malim t, ki ne dosegajo kriterijev za PTSM, kot npr.: zapustitev v otroštvu, izguba službe, sramota, ločitev…je torej travma, a ne po definiciji PTSM, kar pomeni da imajo nefunkcionalno shranjeni dogodki; imajo podobne, a manjše simptome in posledice kot travme z velikim T.
Diagnozo PTSM so mnogi kritizirali zaradi njene definicije travmatičnega dogodka. Travmatičen dogodek je kateri koli dogodek, ki ga ni mogoče nadzorovati ter je ekstremno negativen in nepredvidljiv ali nenaden. Ni pomembno ali dogodek izpolnjuje kriterij PTSM, ampak to, kakšne destruktivne posledice povzroča pri posamezniku. V kriterije za travmatične izkušnje je potrebno vključiti tudi druge dogodke, ki niso opisani v DSM-V, še posebej škodljive stresne dogodke iz otroštva.
POGOSTNOST TRAVMATIČNIH DOGODKOV
Glede na kriterije DSM-V, bi naj travmo doživelo 60% moških in 50% žensk. Moški so pogosteje fizično napadeni, ženske pa spolno. Spolne zlorabe naj bi bilo od 15-33%.
10% splošne populacije, v življenju, doživi PTSM, še več pa jih kaže ene simptome motnje.
Najpogostejši dogodek, po katerem se pojavi PTSM pri moških, je povezan s telesnim nasiljem in z ogroženostjo življenja, pri ženskah pa je to spolna zloraba in posilstvo.
Cca 50% ljudi, ki so doživeli hudo travmo, dobi PTSM. 40% traja še po 1 letu, 20-30 po 5 letih, 17% po 14 letih.. Če po par letih ne pride do ozdravitve je verjetnost spontane ozdravitve minimalna.
V ZDA je travmo doživelo okrog 40% otrok in mladostnikov. 2-5% jih ima PTSM. PTSM se razvije v 15-90% po travmi. Ne razvijejo vsi otroci, ki so bili izpostavljeni travm. dogodkom, PTSM. Za tiste, ki ga razvijejo, ni značilna enaka moč simptomov. Dejavniki povezani s povečanim (ranljivost) ali z zmanjšanim (odpornost) tveganjem za razvoj PTSM: 1) lastnost otroka; 2) lastnosti dogodka in 3) lastnosti družinskega/socialnega sistema.
ZNAČILNOSTI TRAVMATIČNIH SPOMINOV
Nekateri travmatizirani ljudje se o travmatičnem dogodku spomnijo bolj malo, če sploh česa, vendar so preplavljeni s telesnimi senzacijami in čustvenimi odzivi, ko v sedanjosti nekateri dražljaji aktivirajo elemente travmatičnega spomina. Drugi travmatizirani ljudje pa se spomnijo podrobnosti vsakega dogodka. Določena čustva, podobe, senzacije in mišični odzivi, ki so del travmatične izkušnje, se lahko globoko vtisnejo v spomin. Travmatični vtisi se podoživljaj brez večjega preoblikovanj mesece, leta in desetletja po dogodku. Ob izpostavljenosti dražljajem, ki spominjajo na travmo, lahko osebe s takimi spomini preteklost podoživijo, kar povzroči, da se počutijo kot da bi se dogodek vedno znova ponavljal.
KAKŠEN TERAPEVTSKI ODNOS JE POTREBEN ZA UČINKOVITO PREDELOVANJE TRAVME IN S TEM UČINKOVITO TERAPIJO
Prvo pravilo katere koli terapije zaradi travme je varnost - tako v klientovem življenju (odstranitev iz nevarne situacije, odstranitev sprožilcev) kot tudi v terapevtskem odnosu. Varnost dosežemo z vidika teorije navezanost, ko terapevtski odnos dobi značilnosti varne navezanosti, torej, da klienti med drugim izkusijo odnos, ki je primerno uglašen z njihovimi potrebami in doživljanjem (uglašena, sodelovalna komunikacija). Ob tem so pomembna tudi čustva, medosebno deljenje čustvenih stanj je neposredna pot, po kateri ena duševnost postane povezana z drugo – ustvari se uglašena komunikacija. Komunikacija pogosto poteka na nebesedni ravni- energijski tok tvori uglašenost pri desni polovici možganov obeh udeležencev terapije (klient, terapevt). To pomeni, da so bistvene sestavine varnost, učinkovit terapevtski odnos, proces terapevtovega čustvenega vključevanja, pripravljenost in sposobnost iti dalje od zrcaljenja, skrbno spoprijemanje s težjimi čustvenimi izkušnjami in pripravljenost uporabiti svojo čustveno izkušnjo. Mnogi raziskovalci kot pomemben element varnega terapevtskega odnosa opisujejo afektivno ali čustveno izkušanje in souravnavanje med terapevtom in klientom. Uspešna terapija omogoči prehod iznad obrambe in tako pridobi neposredno izkustveni dostop do čustvenih izkušenj, za katere se klient boji, da jih ne more prenesti. Terapevtski odnos naj bi v klientu vzbudil občutek, da terapevt pozna in želi poznati klientov notranji svet, da je tam ob njem in si želi biti tam.
POTRAVMATSKA RAST
Raziskave poročajo o visokih stopnjah rasti po mnogih visoko stresnih in travmatičnih dogodkih (tudi bolezni, žalovanje, spolni napadi, vojni boji, teroristični napadi). 40-70% ljudi, ki izkusijo travmatični dogodek kasneje poroča o eni obliki koristi iz njihove izkušnje.
Tri določene oblike pozitivne rasti:
Spremembe v zaznavanju sebe:
§ oseba sebe preimenuje iz žrtve v preživelega in da začne dojemati, da imajo preživeli poseben status in moč.
§ občutek povečanega zaupanja vase, ki ga lahko označimo z mislimi, kot so »Če sem preživel to, lahko obvladam karkoli«
§ občutek ranljivosti, za katerega je npr. značilno povečano zavedanje posameznikove lastne umrljivosti in dragocenosti in krhkosti življenja –to lahko promovira pozitivne spremembe v medosebnih odnosih, cenjenju življenja in postavljanju prioritet
Spremembe v odnosih z drugimi:
§ se posledično naučijo, da razkrijejo več o svojih občutkih ali da se izrazijo bolj odprto
§ npr. poročajo, da so postali bližje svojim partnerjem in da imajo močnejše zakone
§ ranljivost povečala in izboljšala empatijo, sočutje in altruizem –pomoč drugim
Spremembe v filozofiji življenja, osnovnih vrednotah in ciljih:
§ s spremembo v življenjskih prioritetah, cenjenje življenja na splošno in cenjenje manjših stvari v življenju; premislek in cenjenje pomena in namena življenja in neizogibne smrt, spiritualni razvoj in rast modrosti. Druga priložnost.
REFERENCI:
R. Cvetek - Bolečine preteklosti
T. Repič Slavič - Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje
Comments