Kako se lahko s svojim otrokom temeljito povežem?

Navezanost je naklonjen odnos med otrokom in osebo, ki skrbi za otroka in se začenja razvijati na podlagi otrokovih signalov, s katerimi lahko prikliče v svojo bližino drugo osebo. V prvem letu otrokove starosti, se začenja razvijati močna čustvena povezava s starši, na podlagi recipročne odzivnosti, ki jo omogočajo spoznavne in čustvene sposobnosti dojenčka in njegove izkušnje v odnosu s starši.

Razvoj navezanosti po Zupančičevi pa poteka v štirih fazah:

a) Faza pred navezanostjo

Ta faza se odvija v prvih šestih tednih otrokovega življenja in jo označujejo različni signali, kot so želja po seganju, nasmehu, očesnega stika in jok, s katerim dojenček prikliče osebe v svojo bližino. Ko se osebe odzivajo na te signale dojenčka, se ti pomirijo in do ljudi vzpostavijo pozitivna čustva

b) Faza oblikovanja navezanosti

V tej fazi, ki se odvija do otrokovega osmega meseca starosti, se začnejo dojenčki na različne ljudi odzivati različno. Če so z eno osebo v vsakdanjem stiku se jim več smejijo in z njimi več komunicirajo, te osebe pa jih tudi hitreje potolažijo, če so razburjeni. V interakciji z njimi se otrok nauči, da s svojim vedenjem vpliva nanje in obenem razvije pričakovanja, da se bodo te osebe odzvale na njihove signale. Kljub temu, da dojenčki v tem obdobju določene osebe preferirajo pred drugimi ljudmi, pa še ne protestirajo, če so od njih ločeni.

c) Faza jasne navezanosti

Faza specifične navezanosti poteka do približno leta in pol ali dveh let starosti in v njej dojenčki že razvijejo in izražajo t.i. separacijsko anksioznost, če njihove preferirane osebe ni v bližini. Obenem tej osebi namerno sledijo, jo iščejo s pogledom in se je oprijemajo. Predstavlja jim varno točko, s katero lahko raziskujejo okolje in v njem delujejo. Raziskave kažejo, da približno tri četrtine otrok pri devetem mesecu starosti izraža znake navezanosti le na eno osebo, pri letu in pol pa vsaj na dve osebi, običajno na oba starša. Separacijska navezanost se pojavlja pri vseh otrocih in narašča do približno 15 meseca starosti, zaradi česar lahko sklepamo, da so sposobni v spomin priklicati osebo, ki ni v njihovi bližini.

d) Faza oblikovanja recipročnega odnosa

V tej fazi, ki se odvija od leta in pol do približno drugega leta starosti naprej, separacijska anksioznost upade, saj otrok razvije svoje govorne in mentalne sposobnosti in zaradi tega lažje razume razloge za odsotnost preferirane osebe in začenja predvidevati tudi njeno vrnitev.

Z osebo, s katero je otrok vsakodnevno v stiku, otrok torej oblikuje trajen čustven odnos in to osebo uporablja kot nekakšno varno točko. Glede na kakovost navezanosti se med seboj razlikujejo štirje primarni vzorci navezanosti, ki jih je opredelila M. Ainsworth s sodelavci. Ločimo torej varno navezanost, ki se v zgodnjem otroštvu kaže v načinu delovanja otroka v prisotnosti preferirane osebe, saj ti bolj samostojno raziskujejo, a so ob ločitvi tudi prizadeti. Ob vrnitvi te osebe sledi hitro pomirjanje. Kot drugi tip navezanosti lahko navedemo izogibajočo navezanost, kjer otrok z osebo, na katero je izogibajoče navezan ne teži k vzpostavljanju socialnih stikov in ob njenem odhodu ne kaže znakov hujšega vznemirjenja, niti posebnih znakov veselja ob njunem ponovne srečanju, pogosto pa se tudi upirajo stiku z njo. Naslednja je ambivalentna ali upirajoča navezanost, značilna za otroke, ki iščejo veliko bližine s preferirano osebo pred ločitvijo od nje in obenem izražajo uporno, celo jezno vedenje, ko se ta oseba ponovno vrne in se izogibajo vsakršnemu stiku z njo. Preferirana oseba te otroke le stežka potolaži. Poleg teh pa moramo omeniti še dezorganizirano navezanost, ki je značilna za otroke, ki se odzivajo na zmeden, nepredvidljiv in protisloven način ob prisotnosti, ločitvi in po snidenju z preferirano osebo.

V prvih treh letih imajo pri čustvenem razvoju otroka izjemno veliko vlogo starši, najbolj pa mama, ki z otrokom vzpostavi primarni odnos. Cvetkova pa še dodaja, da starši s svojo ljubečo pozornostjo in zrenjem v otroku ustvarijo občutek zaželenosti, sprejemanja in varnosti v svojem socialnem okolju. Ti občutki otroku omogočajo, da se lahko kasneje umiri v sebi in se sproščeno prepusti tudi drugim odnosom, ter ostane pomirjen tudi v bližini z drugimi.

Navdih:

-Kavčič, Tina, in Urška Fekonja. 2009. Čustveni razvoj v zgodnjem otroštvu. V: Ljubica Marjanovič Umek in Maja Zupančič, ur. Razvojna psihologija, 334 – 393. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus Klett.

Kochanska, Grazyna. 2001. Emotional Development in Children with Different Attachment Histories: The First Three Years: Child Development 27, št.2: 474 – 490.

-Cvetek, Mateja. 2014. Živeti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.