Starost

Psihološke značilnosti starostnega obdobja

Posameznik si je v srednji odraslosti vzpostavil socialno mrežo, katero skuša obdržati tudi v pozni odraslosti, ob tem pa se mora spoprijemati z upadom telesnih sposobnosti, ki v temu obdobju močno vplivajo in lahko ovirajo druženje. Poleg tega pa tudi umrljivost v pozni odraslosti izjemno naraste v primerjavi s srednjo. Posamezniki se pripravljajo na upokojitev, kar predstavlja večji preskok iz obdobja srednje odraslosti, ko posameznik na področju svoje kariere doseže sam vrh.

Odnosi med starši in otroki v zadnjih letih postajajo bolj enakopravnejši in drug na drugega gledajo bolj kot sebi enake. Pomoč in podporo ostarelim staršem zdaj dajejo prav njihovi otroci. Več raziskav kaže, da so otroci več kot pripravljeni pomagati svojim staršem in skrbijo zanje v različnih oblikah. Skrb za starše je pravzaprav fenomen, ki je zakoreninjen in zapleten vzorec naše družbe in osebnih faktorjev, kjer se od samostojnih hčera in sinov pričakuje, da bodo staršem v starosti vrnili oskrbo, ki so jim jo nudili v otroških letih.

Po Jungu smisel staranja obstaja v usmerjanju pogleda navznoter in sprejemanju dejstev, da telesne in duhovne moči pešajo. Starost nas vabi, da pogledamo v svojo dušo in odkrijemo bogastvo spominov in druge zaklade, ki se izražajo v podobah in izkušnjah. Staranje ima kot vsako življenjsko obdobje svojo vrednost pa tudi svojo žalost. Prvi cilj in naloga starosti je torej postati moder in uvideti skrivnost življenja. Moder človek je zmožen pogledati izza okvirjev, globlje, vse do temeljev, ki povezujejo naše življenje.

Posameznik izkušnje svoje življenjske poti poveže v smiselno celoto in uvidi, kakšen smisel in vrednost so dale njegovemu življenju. Ne ozira se več na malenkosti, temveč poudarja bistveno. Zdi se, da si ljudje želijo ob koncu življenja urediti svoje medosebne odnose, saj mnogi iščejo spravo in se težko poslovijo, če so imeli s kom krivične odnose. Tik pred smrtjo si želijo odpustiti, prositi odpuščanja in vzpostaviti povezanost tam, kjer je ni bilo ali je bila okrnjena.

V uspešnem staranju človek pridobi pomembne kreposti, vrline, ki jih človek potrebuje, da staranje uspe. Kdor se uspešno osvobodi svojega ega in vidi stvari takšne, kot so, pridobi izjemno razsodnost in modrost. Človek, ki uživa čas, ki mu ga je prinesla starost, pridobi s tem dve pomembni vrlini starosti, ki sta mirnost in potrpljenje. Človek se v starosti nauči, da mu ni treba več ravnati po pričakovanjih drugih, in takrat v polnosti zaživi v vsej svoji svobodi. Ta pa seveda ni samoumevna, vodi k neodvisnosti, zadovoljstvu in sreči, saj se osvobodijo svoje trmoglavosti. Poleg teh se človek nauči še hvaležnosti, ki je za Cicerona mati vseh kreposti. Hvaležnost pravzaprav naredi človeka, saj je le tak človek sposoben sklepati prijateljstva in živeti v skupnosti. Le z vsemi zgoraj naštetimi vrlinami bomo lahko izoblikovali tudi zadnjo in najpomembnejšo krepost, ki je sposobnost za ljubezen. O nekaterih starih ljudeh lahko rečemo, da njihov obraz izžareva ljubezen. V njih ni ničesar, kar bi obsojalo in na drugega gledajo le s čisto, nehlinjeno ljubeznijo. Taka ljubezen osvobaja tako njih kot druge, daje varnost, razumevanje in svobodo, da smo lahko to, kar smo.

V tem obdobju je posameznik sposoben odgovorno skrbeti ne le zase, temveč za širšo družbeno skupnost. V prejšnji stopnji razvoja posameznik doseže razvojno stopnjo, kjer odgovorno skrbi za svoje potomce. V pozni stopnji odraslosti pa posameznik doseže to razvojno stopnjo, da zmore razširiti svojo skrb in empatijo v širšo skupnost od svoje družine, na primer v narod ali državo. Sposoben je presojati svoja ravnanja in ravnanja drugih na ravni globalne človeške skupnosti. Skrb, ki so jo prej posvečali svojim otrokom, lahko sedaj usmerijo v širšo skupnost, obenem pa imajo priložnost, da obnovijo svoj partnerski odnos.

Star človek ne bo nikoli srečen, če se mu ne bo uspelo sprijazniti z lastno zgodovino. Ko se ljudje ozirajo v svojo preteklost, se venomer pojavljajo občutki krivde, a si s tem sami jemljejo veselje do življenja. Posameznik se v tem času ozira v svojo preteklost in oblikuje nove vzorce vedenj in cilje, ki lahko prinesejo svežino v posameznikov življenjski slog. V tem obdobju ima posameznik veliko željo, da preseže napetost med samostojnostjo in pripadnostjo. Človek je sposoben sprejemati številne različnosti in je sposoben uvideti globoko povezanost človeške skupnosti, zaradi česar se tudi usmerja k širšemu krogu ljudi. Ta odgovorna skrb za širšo družbeno skupnost predstavlja nadgradnjo čustvenega starševstva, saj človek dojame, da smo vsi ljudje med seboj prepleteni in povezani. Posameznik na tej stopnji odkriva univerzalnost ljubezni, ki presega vsako čustveno stanje, in dojame, da smo v tej ljubezni med seboj vsi povezani. Ko to ugotovi, si srčno prizadeva, da bi ta izkušnja bivanja v tej univerzalni ljubezni postala izkušnja vseh, ne le njega samega.

Dinamika v zakonski zvezi v zadnjem stadiju življenjskega obdobja se seveda razlikuje od posameznika do posameznika. Kar pa je vsem razmerjem skupno, je to, da se življenjska dinamika parov po upokojitvi spremeni. Pred tem sta imela oba zakonca svoj ritem, ki ga je določalo delo, potem pa ves čas preživita drug z drugim, kar lahko privede do krize v skupnem življenju. Ta situacija lahko utesnjuje, zato je potrebno da vzpostavita novo ravnovesje bližine in razdalje. Pogostokrat zakoncu potrebujejo tudi pomoč od zunaj, da lahko sprejmejo sebe in v svoji omejenosti tako postanejo sposobni sprejeti tudi drugega ter hvaležno skupaj preživeti čas, ki jim je ostal. Eden hujših problemov tega obdobja pa je zagotovo tudi vdovstvo, ki vodi v osamljenost. Kljub nenaklonjenosti družbe k ponovnim porokam ovdovelih oseb, pa so ta razmerja pogostokrat srečnejša kot ponovne poroke v srednjem odraslem obdobju, saj sta nova zakonca po navadi oba vdovca, pri čimer prejšnja izkušnja pomaga zgraditi čustveno vez med njima. Otroci so že odrasli, zato ni nobenemu potrebno igrati vloge očima in mačehe.

-Mateja Cvetek – Živeti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj

-Vid Pečjak – Psihologija tretjega življenjskega obdobja

-Anselm Grün – Živimo zdaj! : o sreči staranja