Sočutje in empatija sta si sorodna, čeprav različna procesa in je včasih težko potegniti ločnico med njima. Oba izhajata iz sposobnosti, da čutimo, kaj čuti, misli ali doživlja drugi.
Razlika pa je v naši drži. Iz psihološkega vidika sočutje čutimo takrat, ko smo čustveno prizadeti ob bolečini nekoga drugega, katera nas lahko tudi tako preplavi, da mu ne zmoremo učinkovito pomagati (npr. bi videli nekoga z zlomljeno nogo, ki joka, se usedli poleg in z njim jokali). Empatija pa je, ko bolečino zaznavamo, smo v rahločutnem odnosu s to osebo, vendar se z njeno bolečin ne poistovetimo in čeprav to bolečino razumemo, nas ne vrže nas iz tira, ostanemo (vsaj približno) v ravnovesju. Takrat lahko tudi učinkovito pomagamo (npr. z njim ne jokamo, ampak ga odpeljemo k zdravniku). Empatija je pri terapevtskem delu ključna.
Potem pa je tu še duhovni pogled; dam le za primer taoistični. Taoisti verjamejo, da je sočutje vrlina oz. vrhunec vseh vrlin, ki je kot mešanica poštenja, prijaznosti, iskrenosti, spoštovanja, poguma in ljubezni. Zanje je sočutje višje stanje zavesti, torej ne samo čustvo ali občutek. Taoisti so sočutje zaznavali kot obliko najčistejše življenjske energije.
Da smo sočutni ali empatični moramo razumeti, kaj se s to osebo dogaja, tudi telesno doživimo ta efekt (vživljanje v drugega; tako telesno kot kognitivni).
Pri sočutju gre to v odziv, ko se začnemo v skladu s tem občutjem tudi mi vesti – začnemo jokati, nas postane sram in se potem v skladu s tem tudi ravnamo. V terapevtskem odnosu pa moramo čim bolj in čim večkrat izpostaviti empatijo, kar pomeni da moramo kot mama pri otroku predelati to čustvo in ga v varni obliki vrniti nazaj (se lahko v drugega vživimo, ta občutek v nas pa preoblikujemo in ga vrnemo nazaj). To čustveno stanje preoblikujemo v obvladljivo stanje (nismo empatični, če začutimo neko žalost pa nam gre to na živce - saj se terapevt ni vživel).
Empatija je sposobnost posameznika, da se postavi na mesto drugega, pri čemer zazna in razume oz. se vživi v občutja in misli druge osebe.
Poljanec in Simonič (2012, 113–120) empatijo opisujeta kot kompleksen in večplasten fenomen, kjer se je drugi zmožen vživeti v čustva in misli drugega. Empatija nam omogoča, da občutimo, dojamemo ali ubesedimo, kako drugi doživlja dano stanje. Izvira iz občutka za to, kar nam je skupno in iz miselnih vsebin, ki si jih med seboj delimo povsem spontano in nenačrtno. Ob tem navajata, da je empatija že zapisana v našo naravo in je temeljna motivacijska sila, ki nas žene v vzajemne odnose. Ljudje imamo univerzalno sposobnost medsebojnega razumevanja, kjer naš jaz stopi v stik z jazom drugega. Empatija prinaša mnogo pozitivnih stvari, saj omogoča dobro predvidevanje in rahločutno odzivanje na doživljanje drugih, kar nam pomaga spreminjati naš odnos do drugega. Empatija se začenja razvijati že pri otroku v empatičnem okolju, ki ga ustvarjajo naši starši. Empatični odnosi so tisti, ki so globoki in ranljivi ter v katerih je navzoča vzajemna ljubezen. Takšne odnose zagotovo srečamo v družini, kjer so starši ob otroku ranljivi in iskreni, v njih pa se zrcali toplina, varnost in sočutje. Otroci ob takšnih starših razvijajo sočutje in ohranjajo živost, ki se zrcali tudi v kasnejših odnosih. Empatija je torej temeljna dinamika odnosov, ki je ključnega pomena za razvoj varnega prostora, ki bo otroku omogočil normalen razvoj.
Ž
REFERENCE
Poljanec, Andreja in Barbara Simonič. 2012. Starševstvo kot prostor razvoja empatije pri otroku. Bogoslovni vestnik 72,št.:1:113–122.