Če ste v letih zgodnje odraslosti oziroma, kot bi rekli moji doma "končno ven iz pubertete" se verjetno že kaj nasmihate ob pogledih na malčke, ki se kobacajo okoli naših nog in se navdušeno smejejo v našo smer. Čutimo torej neko notranjo potrebo po otrocih ali zgolj pritisk s strani družbe? Kdaj je zares pravi čas za otroke?
V obdobju zgodnje odraslosti se zaključuje večletno osamosvajanje posameznika tako čustveno kot finančno od svoje družine, kar pa ne pomeni da oseba prekine čustveni in medosebni odnos z družino, temveč se le-ta spremeni v egalitarnega. V zgodnji odraslosti se povečajo spoštovanje, zaupanje, naklonjenost in zadovoljstvo med odraslim in njegovimi starši, ti odnosi pa običajno postanejo še bolj pomembni, ko se posameznik vključuje v svoj poklic in začenja oblikovati lastno družino.
Posameznik v zgodnjem odraslem obdobju torej spremeni svoj odnos do staršev, v primerjavi s tistim, ki ga je imel kot mladostnik. Družina je v tem obdobju ključna za osebo, ki je tik pred svojimi največjimi odločitvami. Kljub ločenosti od staršev, si otroci vzamejo veliko časa in ga običajno tudi bolj kakovostno preživijo s starši, kot v prejšnjem obdobju. Večina mladih odraslih posameznikov v tridesetih letih starosti poroča o pozitivnih, pogostih in rednih stikih s svojimi starši. K večji pogostnosti stikov prispeva dejstvo, da nekateri živijo v isti hiši s starši in imajo morda celo skupno gospodinjstvo. Generacije imata bolj pogoste stike tudi zaradi otrok mladih odraslih, saj si želijo stari starši z njimi preživeti večji del svojega časa. K dobrim odnosom prispevajo tudi določene meje, ki jih stari starši spoštujejo in se ne vmešavajo v življenjski slog, odnos med partnerjema ali vzgojo otrok.
Posameznik se v tem obdobju intimno zaveže svojemu partnerju, kar pa ne pomeni, da je zavezanost izvorni družini potrebno odreči. Če je posameznik zadosti zrel je sposoben doživeti obe zavezanosti hkrati, saj se odnos razlikuje predvsem v kvaliteti povezanosti med enim in drugim subjektom. V odnosu s starši običajno prevladuje vertikalna povezanost, ki je med staršem in otrokom imenovana tudi hierarhična povezanost, v odnosu s partnerjem pa prevladuje horizontalna oz. enakovredna povezanost. Zapleti na ravni zavezanosti partnerju se običajno pokažejo takrat, ko posameznik zaradi neustrezno dosežene avtonomije svoja hrepenenja v odnosu do staršev nezavedno preslika v partnerja. Z rojstvom otroka se povečajo družinske odgovornosti, partnerske vloge pa se preoblikujejo. V tem času se pri večini ljudi zmanjša količina stikov s prijatelji in v družabnih dejavnostih, katere pa so spremenili tako, da je v njih lahko sodelovala celotna družina.
Družina ni le vsota posameznikov, temveč je svojska celota. Je mesto občutkov, kraj kjer se človeški odnos prvič vzpostavlja do sočloveka in gradi individualnost in avtonomijo posameznika. Poudarimo lahko predvsem čustveno starševstvo, ki se odziva na čustvene potrebe otroka in zagotavlja vse pogoje za otrokov vsestranski razvoj. Pri tem izpostavi 4 pomembne vidike sočutnega starševstva:
(1) pogovor o čustvih, s katerim odrasli pomagajo otroku prepoznavati svoja čustva, se jih zavedati in poimenovati;
(2) čustvena izraznost staršev, ko starši pred otrokom izražajo svoja čustvena stanja na otroku primeren način, kar kaže na to, da so starši sposobni uravnavati svoja čustvena stanja in da lahko te veščine naučijo tudi svoje otroke;
(3) varnost čustvenega samorazkrivanja, ko starši otrokom omogočijo varno ozračje, v katerem se otroci lahko o čustvih odkrito pogovarjajo in jih tudi izražajo;
(4) starševska odzivnost na otrokova čustva, s čimer so pozorni na čustvena stanja svojega otroka, se zanimajo za otrokovo čustveno doživljanje in se na to tudi skladno odzivajo.
Otrok potrebuje kraj, kjer so njegova čustva sprejemljiva, možna in razumljiva, saj jih bo le tako lahko spoznal in obvladal. Če otrok izraža za družino nesprejemljiva čustva, se pojavi pri otroku strah, da bo družino izgubil in zato čustva skriva pred družino. Takoj ko začne otrok skrivati čustva pred družino, jih bo kmalu moral skrivati tudi pred samim seboj in jih kasneje ne bo mogel več razbrati, ter se z njimi spoprijeti. Otrok začne spoznavati, kako se v njegovi družini ravna s čustvi od prvega trenutka življenja v njem in čustvena podpora, ki je je otrok v tej strukturi deležen, mu omogoča, da se med njim in starši izoblikuje čustveno vez. Posebno pomembno je, da ima človek v družini možnost, da čuti in da lahko tisto kar čuti tudi pojasni in jih predela skupaj z drugimi v skupini.
Zaključimo lahko, da za otroke nikoli ni pravi čas; bo pa zagotovo otrok tisti, ki mu bomo najraje posvetili svoj čas, za katerega se na začetku morda zdi, da ga nimamo.
Navdih:
Zupančič, Maja, in Matija Svetina. 2009. Socialni razvoj v zgodnji odraslosti. V: Ljubica Marjanovič Umek in Maja Zupančič, ur. Razvojna psihologija, 678 – 709. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus Klett.
Parra, Agueda, Alfredo Oliva in Maria del Carmen Reina. 2013. Family Relationships From Adolescence to Emerging Adulthood: A Longitudinal Study. Journal of Family Issues 20, št.10: 1 – 19.
Čačinovič, Vogrinčič Gabi. 1998. Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Comentários