Nič od tega. Nagrade in kazni so pogojene, naša ljubezen in pozitiven odnos do njih pa brezpogojen. Tukaj imam za vas pripravljenih nekaj nasvetov, kako obrniti pogovor in vedenje pri vzgoji vaših otrok.
Verjetno ste se kot starši že večkrat znašli (ali pa se boste) v situaciji, kjer ste se pri vzgoji svojih otrok enostavno obstali na eni točki, kjer ste na koncu uporabili metodo nagrajevanja ali pa kaznovanja. Zagotovo vas je le-to precej frustriralo.
Mnogo ljudi je odraslo ob kaznovanju, zato je razumljivo, da se bodo zanašali na te metode, ali pa bodo storili obratno, in jih ne bodo uporabljali. Običajno se bodo ti zatekli k nagrajevanju. Zavedati se moramo, da kaznovanje vzbudi konflikt in onemogoči nadaljnje učenje (tako za otroka, kot tudi za starše). Otrok bo v tem primeru uporabil zelo napadalen odziv, kar pomeni, da je sofisticirano mišljenje v frontalnem delu možganov zablokiran zaradi temeljnega obrambnega mehanizma. Zaradi kazni se upiramo, počutimo osramočene ali jezne, potlačujemo svoje občutke ali pa premišljujemo, kako bi se tej kazni izognili.
Če razmišljamo tako, potem se nam zdi nagrajevanje pozitivna izbira, kajne?
Ne tako hitro. Nagrajevanje je v vzgoji bolj potuhnjeni dvojček kaznovanja. Veliko staršev se ga seveda poslužuje, saj lahko z nagrajevanjem v tistem trenutku nadzorujejo svojega otroka. Pa vendar se tukaj lahko zalomi, saj nikoli ne bo zares dovolj nagrad. Veliko desetletij so psihologi trdili, da lahko nagrajevanje zatirajo naravno motivacijo in užitek. Npr.: otroci, ki radi rišejo in so za to nagrajeni narišejo manj kot tisti, ki za to niso nagrajeni. Stalno nagrajevanje torej minimalizira, celo zasenči otrokovo temeljno motivacijo in kreativnost. Nagrajevanje zoži naš pogled, prenehamo iskati različne možnosti in ne premišljujemo več tako globoko.
Celoten koncept nagrad in kazni bazira na negativni predpostavki o naših otrocih: da morajo biti stalno kontrolirani in izoblikovani z naše strani ter da nimajo dobrih namenov. Ta pogled moramo obrniti in videti otroka kot sposobnega, empatičnega in z željo po sodelovanju. Ta perspektiva nato vpliva tudi na način kako govorimo in vzgajamo naše otroke v zelo močnih načinih. Kot že rečeno, nagrade in kazni so pogojene, naša ljubezen in pozitivni pogled pa sta neomejeni in nas vodijo v empatijo in resnično poslušanje naših otrok, s tem pa bodo tudi oni postajali bolj kot mi.
Kaj lahko torej storimo?
POGLEJMO GLOBLJE
Verjetno ste se že znašli v situaciji, ko je otrok ignoriral svoje starše (ali pa vzgojitelje) in imel svoje tantre. Ko naslovimo to, kar se zares dogaja in naslovimo to, kar mislimo, da se dogaja v otroku samem, prodremo skozi njegov obrambni mehanizem in mu odpremo možnost, da je bolj kreativen pri razreševanju svojih problemov.
Namesto da rečemo: Bodi prijazen in se skupaj igraj s prijateljem ali pa zvečer ne boš gledal risank.
Raje recimo: Hm, vidim, da še zmeraj nisi pripravljen deliti svojih stvari s prijateljem. Razumem te. Deliti stvari je zelo težko na začetku, verjetno si tudi malce jezen. Se lahko spomniš načina, ki ti bo pomagal pri igri z drugimi? Povej mi, če boš pri tem potreboval pomoč.
Pod jokom, uporom in fizično agresijo se lahko skrivajo lakota, zaspanost, prevelika stimulacija ali preveč čustev, ter tudi težave pri prilagajanju na okolje. Če boste razmišljali na ta način, boste otroka lažje vodili, namesto da bi ga imeli pod stalnim nadzorom.
NAMESTO NAGRAJEVANJA – MOTIVIRAJTE
Motiviranje skriva res čudovito sporočilo, ki ga otrok prejme: »Zaupam in verjamem, da si želiš sodelovati in pomagati. Skupaj sva ekipa.«. To je bistvena razlika med nagrajevanjem in motivacijo.
Namesto, da rečemo: Če boš pospravil sobo, bova šla na igrišče. Bolje da to storiš, drugače ne bo igranja na igrišču.
Raje recimo: Ko bo tvoja soba pospravljena, bova odšla na igrišče. Komaj čakam. Sporoči, če boš pri tem potreboval kakšno pomoč.
POMOČ NAMESTO KAZNI
Kaznovanje skriva naslednje sporočilo: »Hočem, da trpiš za to kar si storil«.
Večino staršev si res ne želi komunicirati na ta način, vseeno pa pri vzgoji ne želijo biti preveč permisivni. Dobra novica je, da lahko začrtate meje in vodite svoje otroke – brez kazni.
Namesto, da rečemo: Na toboganu se ne igraš lepo, zato boš šel v kot. Kolikokrat ti moram še povedati?
Raje recimo: Vidim, da si danes bolj divji na toboganu. Dvignil/a te bom, ker ni varno, da se igraš na ta način. Pridi, greva se pomiriti.
Namesto, da rečemo: Zelo si bil nesramen in grdo si govoril. To je nesprejemljivo. Vzel/a bom tvoj telefon.
Raje recimo: Uau, si pa res jezen. Slišim te. In to zame ni OK, ko slišim, kakšne besede uporabljaš. Tvoj telefon bom pospravil/a za toliko časa, da boš lahko sprostil svoje misli. Ko boš pripravljen mi povej več o tem, kaj te pesti. Skupaj lahko najdeva rešitev.
SPODBUJAJMO »TRDO DELO«
Dejstvo je, da ljudje po naravi nismo leni, posebno ne otroci. Radi delamo, saj se s tem počutimo, kot da smo del ekipe. Tudi majhni otroci si želijo biti del skupine, torej družine in želijo pomagati po svojih najboljših močeh.
Usedite se skupaj z družino in premislite, katere so naloge, ki jih lahko prevzame kdo izmed članov družine. Naj dajo člani družine tudi svoje ideje, naredite tabelo za otroke (ali pa naj jo naredijo sami), kjer bodo lahko označili, ko bodo določeno nalogo opravili.
Ne glede na težo določenega dogodka je pomembno, da se odzovemo na način s katerim otroku sporočimo: »Vidim in slišim te. Tukaj sem, da bi te razumel/a in pomagal/a. Skupaj lahko najdeva rešitev."
Naj našo vzgojo preveva brezpogojna ljubezen do naših otrok.
Navdih:
- Heather Turgeon - What is better - Rewards or Punishments? Neither. New York Times
Comentários